BESEDILO

V večerni tišini prve snežinke
se med seboj poredno love,
skoz snežno belino, v modro daljino
lahno sani drse.

Že bele so veje, mene pa greje
v srcu tako prijetno toplo,
saj drevi na plesu svojo zaprosil
dekle bom za roko.

Na pragu že očka se mi smejijo
in zadovoljno žugajo mi.
»Le pazi na Minko, našo edinko,
varno ravnaj s sanmi.«

Iz kamre pa Minka že pridrobi,
se smeje in k meni sede v sani,
adijo zdaj, mam’ca, hijo zdaj, vranca,
nama se res mudi.

Dodal

Besedilko Admin

DELI

KOMENTIRANJE JE ONEMOGOČENO