BESEDILO

Dnevi mi teko kot plah privid.
Z žuljavo roko moj svet je skrit.
Mar je odšla kar brez solza moja mladost?
Ni ga zlata, da bi našla spet k tebi most.

Zame je grenak tujine glas
in pretrd korak, ki reže čas.
Vselil nemir se je v večer, z njim trpke sanje.
Misel na dom, nihče nocoj ni tu z menoj.

Dolgo že boli me domotožje,
misli ne vedo, ne kod, ne kam.
Želim si dom, kjer polno rož je.
Hudo, če si na tujem sam.

Gledam lastovke, ko odletijo
in se vračajo v domači kraj.
Pa mi roke v pozdrav vzdrhtijo:
»Peljite, ptice, me spet nazaj!«

Dodal

Besedilko Admin

DELI

KOMENTIRANJE JE ONEMOGOČENO