BESEDILO

Veter pel je melodijo, bil je tih pomladni dan,
v stari skrinji belo pismo me zbudilo je iz sanj.
Ko v tišini čas obstal je, sem začutil utrip srca,
tisti hip se je končala ta mladostna pravljica.

Gledal sam sem liste bele, solze svoje brisal z njih,
vračal tja se med spomine, davno te že več ni v njih.
Stare slike obledele, tam neznani so ljudje,
a premlad sem bil, da mati bi povedala mi vse.

Poiskal nekoč bom tebe, moja prava mamica,
in tedaj ti bom zaupal, kar zdaj nosim sred’ srca.
Poiskal nekoč bom tebe, vse povedal brez besed,
vem, bila si še premlada in pred tabo celi svet.

Noč zaprla je vsa okna, mesec tiho je zaspal,
kdo bi vedel vse skrivnosti, ki jih čas ne bo izdal.
A nocoj je vse drugače, misli v dalje mi beže,
ko srce se le sprašuje, a kdaj spomniš se na me.

Dodal

Besedilko Admin

DELI

KOMENTIRANJE JE ONEMOGOČENO